Junij! Mesec poln raznoraznih dobrot, svežega sadja in zelenjave je že kar precej na vrtovih, zato je naša miza vsak dan obarvana zeleno ali rdeče. V tem času običajno na babičinem vrtu na Štajerskem zažari tudi ta prva oziroma ta zgodnja češnja, ki jo vsako leto občudujemo že od marca naprej, ko vsa v belem zacveti kot nevesta in potem ves čas držimo pesti, da ne bo pozebe in bodo vremenske razmere ugodne za njeno dozoritev. Letos nam je bila narava k sreči naklonjena in češnja nas je bogato obdarila s čudovitimi sočnimi in sladkimi plodovi. Resnično lepo in užitkarsko je, ko se lahko do sitega naješ svežih domačih češenj kar direktno iz drevesa … Hvala Babi!
No, ampak vsako leto se mi postavi ista dilema … »rdeče češnje rada jem, češnjev štrudelj pa mogoče še rajši«!? Oh, ne morem niti opisati, kako božanski je domači sveže pečeni in še malce mlačni češnjev štrudelj oziroma zavitek, s tisto zlato nežno hrustljavo zapečeno skorjico, ki se kar stopi v ustih in ves aromatični češnjev sok, ki se kar cedi iz njega … in ko se ta sok malce razlije po pekaču ter karamelizira … njamiiii, prav za ta sok se doma skoraj »stepemo« kdo ga bo pojedel, haha …. Je pa pri štrudlju v bistvu pomembna samo ena stvar in to je doma pripravljeno vlečeno testo!!! Pravi greh je pripraviti štrudelj s kupljenim testom, saj je njegova priprava res enostavna, razlika v okusu pa tako zelo velika. Mogoče se prvič zdi malce zamudno, vendar po nekaj poskusih postane priprava utečena rutina in testo je pripravljeno praktično mimogrede. Tudi če se testo ne razvleče prav najlepše ali pa če v pekaču nima najlepše oblike, nikoli ni bojazni, da ta sladica ne bi uspela. Sama štrudelj rada pripravljam tudi z otrokoma. Zaupam jima, da ga na začetku, ko je testo še debelo, raztegujeta, najzabavnejši del pa je definitivno zavijanje in takrat smeha ter dobre volje nikoli ne zmanjka, otroka pa sta neizmerno ponosna, da sta lahko tako koristna pomočnika.
Domači štrudelj je zagotovo ena najboljših tradicionalnih slovenskih sladic, ki verjetno najbolj paše po nedeljskem kosilu ali pa tudi kar tako, ko imamo doma kaj »viška« sadja ter nam »za paše« nekaj čisto preprostega, domačega …..
