Iskreno povedano, besedo »zavitek« zelo redko uporabljam, saj je zame doma pripravljen zavitek nič drugega kot »štrudelj« in samo to! To je sicer sladica, ki je pri nas doma verjetno največkrat pripravljena! Beseda štrudelj je star izraz za zavitek in takoj me popelje v otroštvo in domačo kuhinjo, ko sem z vsem navdušenjem opazovala tako staro mamo, kot tudi svojo mamo kako vlečeta in raztegujeta testo na vse strani čez celo jedilno mizo in še čez ter prav fascinantno se mi je zdelo, da sta ga raztegnili tako na fino in tanko, da bi lahko skozi testo brala časopis, haha… No, pa delam sedaj jaz povsem enako in tudi moja otroka priprava štrudlja precej navdušuje, saj ga najraje ponosno zavijata.
Smo v čudovitem pomladnem času, ko nas topel sonček in zelena idila kar vlečeta v naravo, zato jo v tem času zelo radi s košarico dobrot mahnemo na kakšen bližnji hribček ali ob ribnik ter uživamo v vsem kar narava ponuja in seveda tudi v svojih slastnih prigrizkih. Zato domač štrudelj za piknik v naravi najraje pripravim v manjši »porcijski« obliki oziroma v obliki vozličkov, saj jih je tako namreč lažje in bolj praktično transportirati, pa tudi bolj fini so za pojest, saj ne potrebujemo noža oziroma pribora.
Sama sem mnenja, da je češnjev ali kateri drug štrudelj pravi greh pripraviti s kupljenim testom, saj je razlika v okusu in hrustljavosti testa res velika. V primeru priprave vozličkov testa ne rabimo razvleči zelo fino oziroma čisto na tanko, tako da je priprava precej hitra. Pa vendar, če se v zadnjem trenutku odločimo za piknik in si izrecno zaželimo domači štrudelj, lahko uporabimo tudi kupljeno vlečeno testo. Zelo lepo pa se vozlički spečejo tudi s svežim listnatim testom, štrudelj pa tudi v tem primeru pripravimo po istem postopku kot z vlečenim testom.
