Focaccia je prava italijanska klasika oziroma »ploščat« italijanski kruh, ki je po teksturi podoben testu za pico ali pa ciabatti, vendar se te kruhaste dobrote med seboj razlikujejo in vsaka ima svoje posebnosti oziroma značilnosti. Z njo so se mastili že v rimskih časih. Stari Rimljani so jo imenovali »panis focacious«, kar bi v prevodu pomenilo »kruh z ognjišča«. Pripravlja se z obilico oljčnega olja, ki pri peki ustvari hrustljavo skorjico.
Recept za focaccio, ki ga predstavljam v nadaljevanju, zahteva le majhno količino kvasa, testo ni potrebno gnesti in je vzhajano čez noč, saj se na ta način razvijejo čudoviti okusi in arome. Struktura testa je mehka, voljna in puhasta navznoter ter hrustljavo krhka in slana navzven. Ponavadi jo obložim z aromatičnimi zelišči, poljubno oziroma po svojem okusu pa lahko dodamo tudi zelenjavo. In prav take focaccie so bile moja stalnica oziroma bi lahko rekla kar »zdrava fast food« študentska hrana v času študija v Firencah. Najraje sem imela obloženo s krompirjem in rožmarinom, kot samostojen obrok, namesto pice. Sicer pa se focaccia lahko uporabi tudi za pripravo različnih sendvičev ali kot predjed s kozarčkom dobrega vina, lahko pa tudi kot priloga k juham, ipd..
Najdemo lahko res ogromno različnih receptov za pripravo te italijanske specialitete in glede na to, da kot polno zaposlena mamica rada uporabljam dobre in okusne, pa vendar enostavne oziroma preproste recepte, je tale recept po mojem mnenju najboljša kombinacija. In ker v zraku že lepo diši po pomladi, sem se odločila, da pripravim pomladansko različico. Focaccio sem zato obdala s svežimi dišečimi zelišči iz mojega urbanega vrtička, barvitimi pomladnimi cvetovi ter rezinami rdeče čebule, ki spominjajo na pomladanske tulipane. Seveda pa si pri ustvarjanju lahko damo kreativnega duška ali pa to prepustimo otrokom, ki bodo zagotovo z veseljem in navdušenjem sodelovali pri ustvarjanju našega slastnega prigrizka. Lahko pa jo preprosto pripravimo tudi brez vsega oziroma jo, preden gre v pečico, posujemo samo s ščepcem solnega cveta, ki da kruhu tisto pravo mero slanosti in s tem piko na i.
In kaj je še tisto, kar ta kruh naredi tako zelo poseben, famozen in po čemer je focaccia pravzaprav tako zelo poznana? To je seveda bogato mehurjasto testo! In če vas do sedaj še nisem prepričala, da jo pripravite, pa se jo boste zagotovo kmalu lotili prav zaradi posebnega postopka v pripravi. Namreč, ko svoje prste dobesedno zarijemo v nežno mehko testo, iz katerega noro buhtijo mehurji, ima to, vsaj zame, tako neverjeten in prijeten terapevtski učinek, da si jo sama večkrat zaželim pripraviti prav zaradi tega užitka …
